»Turčanje«, »valinčanje« in »sekanje«

»Komaj se zorja vuzamskiga jutra napoči, komaj procesija mine, se že otroci in odrasli mladeniči iz vsih strani s pisanicami v rokah in žepih shajajo. Zdaj se prične vojska s kurjimi jajci,« je zapisal J. Navratil leta 1849.
Nekoč priljubljene igre s pirhi so se pričele zjutraj na veliko nedeljo na vasi pred cerkvijo. Ponekod jih še danes igrajo na veliki ponedeljek po maši.
Poznamo več iger s pirhi. Med seboj se razlikujejo glede na pokrajino in način igranja. Poznamo turčanje, valičanje in sekanje, rolkanje (Podjuna), trkljanje (okolica Ljubljane), pikanje (okrog Mosta na Soči), v Beneški Sloveniji pa pirhe bijejo.
Izbira pirha
Za igro se uporabljajo pirhi s trdo lupino. Ali je lupina trda, ugotovimo tako, da z njim potolčemo po zobeh. Če je pirh »hrupen«, je njegova lupina mehka. Takšen pirh ni za igro. Na udarce so odpornejši tudi tisti, ki na koncih nimajo zraka.
Pri turčanju (trkanju) se pirhi, tako kot pri balinanju, zadevajo drug ob drugega. Pirh udari ob pirh. Ozki vrh, ki se mu reče špica, ob ozki vrh ali široki (peta) ob široki. Tisti, ki se mu pri trkanju pirh razbije, ga izgubi. Če se prvemu igralcu razbije špična stran, drugemu pa zadnja, pirha obdržita.
Prebrisanci pa so tudi goljufali. Jajca so izpihali in jih napolnili s smolo. Takšna jajca, ki so jim rekli »smolci«, so zaradi svoje trdote razbila vsa druga.
Pri sekanju pirhov tekmovalci iz razdalje približno 1,40 metra s kovanci ciljajo pirhe. Vsak tekmovalec ima pravico trikrat metati. Pri metu, kjer kovanec ostane v pirhu, tudi ko pirh obrnemo, tekmovalec pridobi 3 točke. Če kovanec izpade, ko pirh obrnemo, mu pripadata 2 točki. Če kovanec le poškoduje lupino, dobi tekmovalec 1 točko. V finalu se pomerijo najboljši trije. Igrajo toliko časa, dokler najboljši ne zmaga.
Za rolkanje, trkljanje ali valinčanje potrebujejo igralci rolko. Rolke so nekoč naredili iz skodle, ki so ji po sredini izrezali žleb, na koncu pa naredili luknjico. V luknjico so dali količek, ki so ga zasadili v zemljo, da je deska trdno stala. Sprednji del deske je ležal na zemlji. Deščica je tako visela pod kotom.
Danes za rolko uporabijo dvoje grabelj, postavljenih vzporedno 1 cm narazen. Zgornja konca sta dvignjena 30 centimetrov od tal. Po tleh je pogrnjena odeja od konca grabelj naprej.
Prvi igralec spusti po deščici pirh, ki se ustavi na določenem mestu. Nato spusti svoj pirh drugi igralec. Če njegov pirh zadane prvega, je igro dobil in pobere oba pirha. Če ga ne zadene, spusti po žlebu svoj pirh še naslednji igralec. Napetost med igro raste, kadar se je udeleži mnogo igralcev.
Iger s pirhi je torej kar nekaj. Njihova pravila so od pokrajine do pokrajine različna, v nekaterih krajih pa na veliki ponedeljek še vedno prirejajo različna tekmovanja.
Če pri vas takšnega tekmovanja ni, si ga priredite sami.

Iz Prostočasnika Pomlad 2008

Zbrala in zapisala Angelika
Vir: Kuret, Niko, Praznično leto Slovencev, Družina, Ljubljana 1989