Prostočasnik - revija za ustvarjalno preživljanje prostega časa

četrtek, 27. september 2012

Vsem nam



Učiteljica 5. razreda, ga. Thompson, je na prvi šolski dan stala pred razredom in se zlagala otrokom.

Rekla jim je, da jih bo imela vse enako rada in ne bo delala med njimi razlik, čeprav je vedela, da to ne bo mogoče. V prvi vrsti je namreč sedel Teddy, za katerega je slišala, da je problematičen deček, poleg tega je bil videti precej zanemarjeno. Že vnaprej je vedela, da ne bo imela težav s tem, da mu bo napisala negativno oceno.

Na začetku leta je dobil vsak učitelj mapo otroka, kjer so bila napisana mnenja prejšnjih učiteljev. Ga. Thompson je Teddyjevo mapo seveda pogledala zadnjo, ni pa bila pripravljena na presenečenje, ki jo je čakalo.

Učiteljica 1. razreda je o Teddyju napisala: "Teddy je bister in živahen otrok. Je vzoren učenec, do drugih prijazen in lepo vzgojen. Zabavno je biti z njim."

Učiteljica 2. razreda: "Teddy je odličen učenec, priljubljen med sošolci, toda muči ga mamina huda bolezen in gotovo morajo biti doma razmere zanj težke."
Učiteljica 3. razreda: "Mamina smrt je Teddyja hudo prizadela. V šoli se sicer trudi po svojih najboljših močeh, toda njegov oče ne kaže velikega interesa, kar se bo zelo kmalu začelo kazati tudi pri Teddyju, če se ne bo nekaj spremenilo."

Učiteljica 4. razreda pa je napisala: "Teddy je nedružaben otrok, odmaknjen in za šolo ne kaže veliko interesa. Nima prijateljev in včasih spi med poukom."

Go. Thompson je postalo sram. Še slabše se je počutila, ko so ji pred božičem učenci v šolo prinesli darila, zavita v bleščeč papir. Vsi, razen Teddyja. Njegovo darilo je bilo nerodno zavito v papirnato nakupovalno vrečko. Učiteljica ga je z bolečino odprla. Nekaj otrok se je začelo posmehovati, ko je iz papirja odvila zapestnico, ki ji je manjkalo nekaj okrasnih kamenčkov, in napol prazno stekleničko parfuma. Utišala jih je s tem, da se je zahvalila za zapestnico, si jo nadela in se popršila s parfumom.

Teddy je po pouku pristopil do učiteljice in ji tiho rekel: "Ga. Thompson, danes ste dišali, kot je zadnji božič dišala moja mami."

Jokala je še eno uro po tem, ko so že vsi odšli. Tistega dne je nehala učiti branje, pisanje, računanje. Začela je učiti otroke. Posebno pozornost je odslej namenjala Teddyju in kmalu opazila, da je njegov um oživel. Bolj kot ga je spodbujala, hitreje se je odzival. Do konca šolskega leta je postal Teddy med uspešnejšimi učenci in kljub laži, da bo imela vse otroke enako rada, je bil Teddy med njenimi »ljubljenčki«.

Leto zatem je pod vrati našla Teddyjevo pismo, v katerem ji je napisal, da je bila med njegovimi najboljšimi učitelji, kar jih je imel.

Šest let je minilo, ko je spet dobila njegovo pismo. Pisal ji je, da je končal srednjo šolo kot tretji najboljši dijak v razredu in da je še vedno njegova najljubša učiteljica.

Čez štiri leta ji je pisal o tem, da je življenje zanj bilo težko, toda kljub temu je nadaljeval s šolanjem in končal študij kot najboljši. In še vedno je bila njegova najljubša učiteljica.

Spet so minila štiri leta, preden je dobila novo Teddyjevo pismo. Tokrat ji je pisal o tem, da se je po diplomi odločil, da gre še naprej. Njegov podpis je bil zdaj nekoliko daljši, podpisal se je dr. med. Theodore F. Stoddard.

Toda zgodba se tukaj ne konča. Istega leta spomladi je dobila še eno njegovo pismo. Teddy je sporočil, da se bo poročil. Ker mu je nekaj let nazaj umrl oče, je želel, da ga. Thompson na poroki zasede mesto, ki običajno pripade ženinovi mami. Seveda je z veseljem prišla. In nadela si je tisto zapestnico z manjkajočimi kamenčki in se odišavila s parfumom, ki je Teddyja spominjal na zadnji božič, ki ga je preživel
skupaj z mamo.

Ko sta se po toliko letih ponovno srečala, sta se objela in dr. Theodore Stoddard ji je zašepetal v uho: "Hvala vam, ga. Thompson, ker ste verjeli vame. Iskrena hvala, ker sem se zaradi vas počutil pomembnega in ker ste mi pokazali, da lahko naredim nekaj drugače."

Ga. Thompson mu je s solzami v očeh zašepetala nazaj: "Teddy, tako zelo se motiš. Ti si bil tisti, ki me je naučil, da lahko naredim nekaj drugače. Dokler te nisem spoznala, nisem znala učiti."

(Elizabeth Silance Ballard)

 
Dragi otroci, starši, vzgojitelji in učitelji!

Naše življenje se nenehno prepleta z drugimi in tudi mi sami smo neke vrste učitelji.
Kako s svojimi dejanji vplivamo na druge, ne vemo, vemo pa, da lahko s spodbudo, prijazno besedo in dobrimi deli osrečimo ljudi okoli sebe. In pomislite na Teddyja, ko boste srečali nekoga, ki je drugačen od vas. Odločitev, ki jo bomo sprejeli, je prepuščena vsakemu izmed nas.

Vsem skupaj želim kot jesen bogato šolsko leto, ki naj vas obdari z znanjem, novimi zamislimi in dobrimi prijatelji!

Rada Kos

sreda, 13. junij 2012

Vile in škrati: Dobrodošli!

Šolsko leto se poslavlja in bližajo se brezskbni počitniški dnevi, ki so kot nalašč za ustvarjanje na vrtu. Tokrat se bomo lotili čarobnega vrta.

Pri čarobnem vrtičku je planiranje prav tako pomembno kot kasneje njegova zasaditev. Razmislimo, katere rože, hebe, mah in trave bomo posadili. Predvsem moramo paziti, da ne izberemo hitro rastočih vrst. Lahko se odločimo tudi za nizke začimbnice. Če imamo majhne otroke, ki se na vrtu igrajo, se izogibajmo rastlinam s trni.
Ko imamo načrt, se z njim napotimo po nakupih: v cvetličarno, drevesnico ali na trg. Povprašajmo, katere rastline imajo podobne zahteve glede svetlobe in vlage.
Še enkrat razmislimo, kaj bomo kupili. Vedno sta dve možnosti – otroci lahko izberejo po lastnem okusu (z omejitvijo glede hitre rasti) ali pa sami na skrivaj vse kupimo ... in imamo barvno kombinacijo po naše ...
Izbira posode
Če bo posoda stala zunaj na dežju, potrebuje na dnu odprtino. Na dno namestimo večje kose (lahko kose razbitega glinenega lončka) za drenažo. Zemlja za zunanje rože je naslednja plast. V njo posadimo rože, ki smo jih vzeli iz lončkov. Dodamo toliko zemlje, da je površina poravnana – vendar še vedno nižja od roba lončka. Pustimo prostor za hišico, vodni motiv in potko.
Hišica
Leseno hišico prebarvamo z akrilnimi barvami. Počakamo, da se posuši. Nato jo večkrat prelakiramo. Na streho lahko namestimo kakšno zastavico, metulja ali pikapolonico.
Vrv za obešanje perila
Dve leseni palčki povežemo z vrvico ali tanko srebrno žico. Na vrvico namestimo male lesene ščipalke za perilo ter male koščke blaga. Lahko uporabimo oblačila od mini punčk ali oblačilca sami ukrojimo iz filca.
Prostor med rastlinami lahko zapolnimo z mahom in tako dobimo travo, na kateri se bodo vilinčki in škratki igrali. Kamni in mali cvetlični lončki razgibajo postavitev.
Potka
Na koncu položimo še kamenčke. Zložimo jih enega poleg drugega v potko. Ob potki iz lesenih vejic naredimo ograjico.
Dvorišče
Pred hišo lahko položimo kamenčke ali posadimo mah. Vilinčkom za zabavo postavimo tobogan. Po dolžini prerezano cev podložimo s kamenčkom. Naredimo še lestev iz palčk.
Vrtno orodje ter dodatki
Za orodje potrebujemo zobotrebce, pokrovček od jogurta in žičke. Pokrovček pomijemo. Nataknemo si rokavice – da se ne urežemo. Iz srebrnega – spodnjega – dela pokrovčka s pregibanjem ustvarimo motiko, vile ali lopato.
Vodni motiv
Naredimo še mali ribnik. Za osnovo lahko uporabimo večjo školjko, kokosovo lupino ali manjšo posodico, ki jo napolnimo z vodo.
Vilinski kamni
Narišimo svoje vilinske simbole na kamne. Lahko pa prilepimo tudi tatu ali nalepko. V vsakem primeru je treba suh kamen dobro polakirati, da simbol zaščitimo.

Vrtiček potrebuje poleg vil in škratkov tudi našo nego. Zalivajmo ga.

Besedilo in vrtiček pripravila Maja Turk



torek, 29. maj 2012

Potepanja

Pred nami so težko pričakovane počitnice. Brezskrbni dnevi lenarjenja na plaži, poležavanja z dobro knjigo, igranja s prijatelji in čofotanja v morju. Dnevi malih in velikih potovanj.

S Filipom potujemo, odkar je dojenček. Mnogokrat na ta račun poslušam kritike v slogu: »Zakaj vlečete otroka na potovanje, saj nima nič od tega,« ali »Veliko bolj bi bil zadovoljen na plaži z lopatko in kanglico.« Mogoče si to mislite tudi vi, vendar, dragi moji, ni ga večjega užitka, kot potovati z otrokom.
Ko pomislim na naše prvo potovanje, se spomnim gore prtljage. Voziček, avtomobilski stolček, stolček za hranjenje, kovček otroške hrane (nikoli ne veš), gora plenic. Še dobro, da smo imeli na razpolago »ta velik« avion. In kaj se je zgodilo potem: izvedeli smo, da bi si stolček za v avto lahko za nekaj evrov izposodili, da so imeli v vsaki gostilni vsaj pet stolčkov za otroke, hrano smo našli v lokalni trgovinici in smo zato našo odtovorili nazaj domov. Plenice so bile sploh odveč, ker je bil po cele dneve »nagec«. Na naslednje potovanje smo bili seveda veliko bolje pripravljeni, danes pa smo že pravi popotniki.

Otroci doživljajo potovanja na drugačen način kot odrasli. So veliko bolj prilagodljivi in se v nov in drugačen svet vklopijo hitreje kot mi. Novo okolje in doživljaji jim širijo obzorja, poglabljajo znanje ter zavest o sebi in drugih.
Otroci tudi najlažje prenašajo potovalne napore in spremembe, vendar še zdaleč ni vseeno, na kakšno potovanje gremo. Otroci ne marajo muzejev, galerij in dolgočasnih predavanj vodičev. Radi imajo zanimive zgodbe, naravo in raznolike dejavnosti.
Otroke lahko na pot pripravimo že doma. Knjižnice so založene z otroškimi knjigami, ki otrokom na prijazen način približajo različne dežele in ljudi.  Berimo jim jih zvečer pred spanjem, da se bo v njih prebudilo zanimanje za deželo, v katero se odpravljamo. Ob tem se bomo tudi mi na zabaven način naučili česa novega ali pa samo osvežili svoje znanje.
Pripravimo jim prtljago. Dodelimo jim majhen nahrbtnik in jim razložimo, da bo imel vsak član odprave svoj kos prtljage, za katerega bo moral skrbeti. Vanj naj spravijo svojega najljubšega medveda, risalni pribor, zvezek in še kaj.

Z agencijo ali sami, to je zdaj vprašanje

Če niste vajeni potovanj ali ste časovno omejeni, je odločitev o potovanju z agencijo pravilna. Tako vam ne bo treba skrbeti ne za prenočišče ne za hrano in v kratkem času boste lahko veliko videli. Agencijska potovanja pa imajo tudi nekaj slabosti. V kraju, ki nam je všeč, ne moremo ostati toliko časa, kolikor bi si želeli, spimo v hotelih, ki so nam všeč ali pa tudi ne, poleg tega pa lahko v skupini naletimo na kakšno teto ali strica, ki ju motijo otroci, ker si vodičevo razlago drugače predstavljajo.
Na potovanjih, kjer smo sami gospodarji svojega časa in poti, so stvari seveda drugačne. Pot lahko načrtujemo od doma in predvidimo, v katerih krajih bomo spali. Po internetu si lahko vnaprej rezerviramo in celo plačamo prenočišča. Morda le za nekaj začetnih noči, ker se bomo kasneje tako ali tako prepustili svojemu potovalnemu ritmu in utripu dežele.
Potovanja imajo še eno dobro lastnost. So priložnost, da je družina po celoletnem delu ponovno skupaj. Postane ekipa, ki vsak dan načrtuje, se odloča o poteku in ritmu potovanja ter deli misli, občutke in doživetja.
Odločitev o tem, ali na pot z otroki ali ne, je seveda vaša. Otroci potovanja resnično zelo dobro prenašajo. Omogočili jim boste nepozabna doživetja, ob katerih se bodo učili, spoznavali svet in druge kulture. Sebi pa boste dovolili, da boste spet postali otroci.

Nekoč smo bili otroci vsi, le da sem ter tja kdo na to pozabi.

Pa srečno pot in nasvidenje jeseni!
Rada Kos

ponedeljek, 30. april 2012

Uzbekistanske dogodivščine – 2.del


Znamenitosti Uzbekistana, ki jih danes občudujemo redki popotniki in turisti, so nastale v času karavan, ki so tovorile svilo. Khiva, Buhara in Samarkad so biseri svilene poti, ki je potekala od Kitajske do Turčije in naprej v Evropo.
 Najmanjši in zame najlepši biser je zame Khiva. Mestece sredi puščave, obdano z obzidjem, je od daleč videti kot peščeni grad na mivkasti plaži. Nekoč je bila Khiva ena izmed postaj na svileni poti v kateri so se ustavljale karavane. Mogočno obzidje varuje medrese, mošeje, minarete in hiše. Nekoč je tukaj živelo okoli 40.000 prebivalcev, danes pa le še 2.000.
Po obveznem ogledu vseh znamenitosti, je čas za pohajkovanje in zgubljanje v labirintu ulic. Hiše, zgrajene iz blatnih opek, so večinoma zanemarjene, dvorišča blatna. Njihovo nasprotje so majhni vrtički, na katerih butično pridelujejo zelenjavo. Med posameznimi rastlinami so skrbno izkopani kanali za vodo.
V jutranjih urah, ko večina mesta še spi, se ti mali pridelovalci zelenjave posvečajo svojim varovancem. Čepijo ob njivah in opazujejo, kako njihov pridelek raste. Tukaj sredi puščave šteje vsaka bilka.

Rada Kos, Samarkand, Uzbekistan

sobota, 28. april 2012

Uzbekistanske dogodivščine – 1.del


Ko smo se pred pol leta odločali, kam gremo med prvomajskimi počitnicami, mi je bilo znano le to, da je Uzbekistan nekoč pripadal nekdanji Sovjetski zvezi. Tudi če ne bi vedela na katerem kontinentu leži, bi to spoznala po vonju. Nezgrešljivi duh Azije te objame, ko stopiš iz letališke stavbe. Ta sicer ni tako oster in izrazit kot v tropskih deželah. Je veliko bolj nežen, vendar še vedno razpoznaven.


Do prvih vtisov o deželi pride obiskovalec že na letališču. Spoznanje, da je to izredno čista dežele se je izkazalo tudi kasneje, ko smo s kombijem drveli po širokih cestah proti Taškentu.
Obsežno poglavje zgodovine je še do pred kratkim pisal socializem. Široke ceste, socialistične stavbe, mogočni spomeniki. Čeprav je že več kot dvajset let, kar so postali samostojni, je videti kot da se je čas zanje takrat ustavil. Po cestah se še vedno vozijo zaporošci, lade, moskviči in volge, pogosto so prevozno sredstvo osli. Ceste so ponekod tako uničene, da smo za 150 km potrebovali dobrih 5 ur. Kmetje njive še vedno večinoma obdelujejo z motikami, le redko je opaziti traktorje. Velikih trgovskih centrov, ki so posledica vdora kapitala, tukaj ni. Pravzaprav je v manjših krajih popotniku težko kupiti hrano in pijačo.


Prebivalci Uzbekistana so najbolj pisana druščina različnih ras. Od tipa klasičnega Rusa, do pravih Mongolov, vmes pa tisoč najrazličnejših odtenkov Azije. Zaradi številnih poti, ki so potekale med vzhodom in zahodom, se je prebivalstvo na tem prostoru mešalo v najrazličnejših razmerjih.
V Uzbekistanu prevladujejo muslimani. Ker je bila vera v času socializma preganjana, se ženske oblačijo precej svobodno. Zanimivo je, da so mlade pogosto prav izivalno oblečene, v nasprotju s starejšimi, katerih lese še vedno zakriva ruta. Skupno vsem, moškim in ženskam, je prijaznost. Ljudje, ki jih srečujemo na ulicah, so nasmejani in nevsiljivi. Zabavno je, ko nas prosijo, naj se slikajo z njimi. Prav tako se z veliko radostjo nastavijo našemu objektivu. Pri tem z velikim veseljem pokažejo svoje bogate nasmehe. Bogate dobesedno, saj so njihova usta polna neznanskih količin zlatih zob. Do danes še nismo ugotovili, ali so ti posledica statusnega simbola, ali preprosto zamenjajo zob s kariesom za zlatega. Skratka Uzbekistan je dežela zlatih smehljajev.

Rada Kos, Buhara, Uzbekistan

torek, 10. april 2012

Na robu pekla (2. del)


Kmetijstvo
Vulkani narekujejo življenje tudi domačinom, kjer se na podeželju večina prebivalcev ukvarja s poljedelstvom. Ker je otok praktično brez padavin, je to izjemen podvig. Vendar so kmetje odkrili, da porozna zrnata plast lave uspešno zadržuje nočno roso in jo čez dan počasi oddaja. Da povečajo površino zemlje in dajo rastlinam zavetje pred soncem in vetrom, zemljo okoli rastline izkopljejo v obliki lijaka. Na bolj izpostavljenih mestih s postavitvijo nizkih ograd iz kamnov ustvarjajo kmetje še dodatno zaščito. Zaradi črne lave so polja in vrtovi videti, kot da so iz asfalta. V takšni zemlji uspeva vinska trta malvazija. V okolici La Gerije lahko občudujemo prostrane vinograde nenavadnega videza in v kateri od vinskih kleti preizkusimo to žlahtno kapljico.
Obiščite polja med vasmi Tiagua, Soo in Tinajo, kjer pridelujejo paradižnik, bučke, čebulo, koruzo …. Ste opazili, koliko truda je potrebnega, da kmetje vzgojijo eno samo rastlino? In kako dragoceni so njihovi pridelki? Sprehodite se po tržnici in si privoščite domače dobrote. Ne boste verjeli, jagode imajo okus, tako kot v naši mladosti!

Lanzarote pa ne slovi le po divji moči narave, ki je otoku vdihnila nenavadno podobo. Pečat urbani podobi otoka je ustvaril Cesar Manrique, arhitekt, kipar in oblikovalec. Še danes, 30 let po njegovi smrti, veljajo stroga pravila gradnje. Nove zgradbe morajo biti zasnovane s preprosto eleganco otoške tradicionalne arhitekture. Bele zgradbe z modrimi in zelenimi okni dajejo nenavaden videz črni vulkanski pokrajini.


Cesar Manrique je oblikoval tudi glavne znamenitosti otoka, ki si jih je vredno ogledati:

Jardin de Cactus
Nikar ne mislite, da si boste ogledali še en dolgočasen vrt kaktusov. Jardin de Cactus Cesarja Manriquea je vrt kaktusov brez primere. Zasajen je v vulkansko kotanjo, ki zaradi zatišja pred vetrom ustvarja posebno klimo, primerno za njihovo rast. V navdihujoče oblikovanem prostoru je zasajenih 10.000 vrst kaktusov, prinesenih iz vsega sveta. Med njimi so postavljene vulkanske skale v obliki prstov. Podobo vrta krasi še vedno delujoč mlin na veter.>


Jemeos del Agua
Reka lave je pod površjem ustvarila predore in jame ter se nekoliko naprej izlila v Atlantik. Cesar Manrique je ustvaril edinstven podzemni kompleks, ki ga sestavljajo laguna, tropski vrt in plavalni bazen. Stopnišče nas vodi do velike podzemne jame. Odprtina na vrhu prepušča le toliko svetlobe, da lahko občudujemo majhno morsko laguno. Na dnu opazimo drobne bele pike. Domovanje teh belih slepih rakcev, ki kraljujejo v laguni, je običajno v globini 3000 m.
Po stopnicah se povzpnemo naproti bleščečemu soncu in palmam v skalnatem tropskem vrtu. V čudovitem vulkanskem okolju se blešči bel plavalni bazen. Ta sicer ni namenjen plavanju, najpogumnejši pa si v njem drznejo namočijo noge.

Fundacion Cesar Manrique
Dom in atelje slovitega umetnika so po njegovi smrti 1992 odprli za javnost. Poleg del, ki so razstavljena, je vredna ogleda sama hiša. Njen spodnji del je vzidan v strugo lave, sobe pa so narejene v vulkanskih mehurčkih z odprtimi stropi. Ker na otoku skoraj ni padavin, so namesto sobnih rastlin posajena prava drevesa. Vse skupaj pa je odeto v belo-črne zaščitne barve Cesarja Manriqua in otoka Lanzarote.>

Otok Lanzarote lahko zadovolji okus vsakega obiskovalca. Od tistih, ki imate radi udobnejše bivanje v hotelih z bazeni in obiske trgovin, do tistih, ki uživate v tišini podeželja, obiskujete znamenitosti, raziskujete naravo in vam dih jemljejo veličastni razgledi.
Kamor koli pa vas pot po otoku zanese, prisluhnite pesmi vetra in občudujte igre in podobe, ki jih ustvarjajo oblaki.

Vredno si je ogledati in doživeti še:
- Centro de Visitantos, če vas zanimajo vulkani;
- kopanje in namakanje v tolmunčkih med skalami ob obali med Jemeos del Agua in Orzolo;
- kopanje na plaži Papagayo;
- sejemski dan v mestecu Teguize;
- sejemski dan v eni izmed vasic na podeželju;
- restavracijo El Risco v vasici Famara na severu otoka, kjer lahko poleg izvrstne hrane občudujete neustavljivo moč Atlantika;
- Mirador del Rio;
- El Golfo, smaragdno zeleno laguno in na obali poiščete olivine – zelene kristale;
- Los Hervideros (»kipeče vrelce), kjer se neukročeni Atlantik silovito zaganja v morske špilje;
- spanje na podeželju, če niste ljubitelji velikih hotelov (Casa rurales Lanzarote).

In kako pridemo na Lanzarote?
Najhitreje in najceneje z Ryanairom iz Bologne ali Trevisa (vsako leto drugače).

četrtek, 05. april 2012

Zajklje



Tam daleč na dobravi se igrajo zajklje v zeleni travi.

Potrebujemo:
- stožec iz stiropora velikosti 20 cm
- jajce iz stiropora velikosti 8 cm
- majhno kroglico iz vate
- svinčnik
- lesene palčke
- akrilne barve
- čopiče
- nož olfa
- lepilo Mekol
- zobotrebec
- siv in rožnat karton
- škarje
- navadne bucike
- bucike s črnimi glavicami

Na stožec s svinčnikom narahlo narišemo obleko in žepe. Obleko in dekoracije pobarvamo z akrilnimi barvami.
Jajce iz stiropora (iz njega bo nastala glava zajčka) za lažje delo nabodemo na palčko. Palčko zabodemo na spodnjem delu, kjer naj bi se kasneje glava prilepila na stožec. Jajce pobarvamo z belo akrilno barvo.
Na palčko nabodemo tudi majhno kroglico iz vate in jo pobarvamo z rožnato barvo za zajkljin smrček. Počakamo, da se barve posušijo.

Iz sivega in rožnatega kartona izrežemo ušesa. Rožnati manjši del z lepilom Mekol prilepimo na spodnjega večjega, sive barve.

Z nožem olfa zarežemo na zgornjem delu jajca iz stiropora (glave) na vsaki strani dve zarezi. Vanji potisnemo ušesa.

Pobarvano kroglico iz vate nabodemo na navadno buciko in smrček z buciko zabodemo na spodnji konec jajca iz stiropora. Kovinsko kapico bucike pobarvamo.

Zobotrebec do polovice potisnemo v konico pobarvanega stožca iz stiropora. Izvlečemo ga, v luknjico kanemo kapljico lepila Mekol in vanjo potisnemo zobotrebec do polovice. Prav tako kanemo lepilo Mekol še v luknjico na glavi (v tisto, kjer je bila prej zabodena palčka za barvanje) in glavo potisnemo na zobotrebec, ki gleda iz stožca.

Zajklji za oči zabodemo buciki s črnima glavicama.

ponedeljek, 02. april 2012

Na robu pekla (1.del)

Lanzarote
čaroben in skrivnosten otok Kanarskega otočja
Večina ljudi ob omembi Kanarskih otokov pomisli na množični turizem na otoku Gran Canaria, na velike hotele, zabavo in plaže. Pa vendar niso vseh otokov zaznamovali turisti. Na manjših je hotelov mnogo manj in le korak stran od hotelskih naselij se ponujata čudovita raznolikost in neokrnjena narava. Eden takih je otok Lanzarote, najvzhodnejši otok Kanarskega otočja, ki slovi po svojem vulkanskem poreklu in nenavadni pokrajini.




Prve omembe otoka Lanzarote segajo v leto 1312, ko naj bi na otok prispel genovski pomorščak Lancarotto Malocello, po katerem je otok dobil ime. Kasneje ga je v imenu španske krone zavzel pustolovec Jean de Béthencout in ga uporabljal kot izhodišče za osvajanje ostalih otokov Kanarskega arhipelaga.
Lanzarote so zavzemali različni pustolovci in pirati, vendar je za današnje obiskovalce veliko bolj zanimiva zgodovina, ki so jo pisali in oblikovali vulkani.

1. septembra leta 1730 se je zvečer na zahodu otoka začela serija ognjeniških eksplozij, ki je bila prava podoba pekla na zemlji. Duhovnik Andres Lorenzo iz vasi Yaiza je dogodek opisal kot dviganje gore iz tal in bruhanje ognjenih zubljev. Odpirala so se vulkanska žrela, iz katerih je na vse strani tekla lava. Vulkanske bombe in pepel je metalo daleč v morje. Tako intenzivnih naj bi bilo prvih 19 dni vulkanske delavnosti, ki je na otoku trajala naslednjih šest let. V tem času je tretjino otoka prekrila 10 m debela plast lave. Pod seboj je pokopala 11 vasi in najrodovitnejšo prst otoka ter tako uničila skoraj vse rastline in živali. Večina prestrašenih prebivalcev je z ladjami zbežala na druge otoke.

Nacionalni park Timanfaya
Ognjeniški izbruhi so ustvarili nenavadno pokrajino, ki je danes zaščiteno področje.
Montanas del Fuego ali »ognjene gore« so glavna znamenitost parka.
Na potep po Timanfayi se ne moremo odpraviti sami, temveč lahko mogočnost pokrajine opazujemo le skozi okna avtobusa, ki obiskovalce popelje po varnih poteh še vedno vulkansko aktivne pokrajine.


Zaščitni znak parka je hudič El Diablo, ki z vilami brani barvita pobočja kraterjev. Da smo res na pragu njegovega kraljestva, nam pokaže uslužbenec parka, ki z vilami potisne slamo v kotanjo. Ta se v trenutku vname, saj je šest metrov pod površino Zemlje temperatura okoli 400 °C. Voda, ki jo nato možakar zlije v cev v zemlji, se v nekaj sekundah segreje in eksplodira kot veličasten gejzir. In še nekaj nas opominja, da smo na robu El Diablovega ognjišča: v restavraciji si lahko postrežemo s piščancem, ki so ga spekli nad veliko odprtino vročega vrelca.


Če ste po krvi raziskovalci in vas občudovanje vulkanske pokrajine skozi okno avtobusa ni zadovoljilo, imate priložnost, da jo spoznate sami. Ne pozabite na dobro obutev in vetrovke, saj na Lanzarotu ves čas piha.
Na cesti med krajem Mancha Blanca in glavno cesto LZ 30, ki poteka od Teguiza do Yaize, leži približno na polovici poti na levi strani učna pot pod vulkanskim stožcem Caldera Colorada. Peljite počasi, saj je dostop s ceste slabo označen. Sprehodite se okoli stožca, ki žari v rdečih, rumenih in rjavih odtenkih ter se seznanite s skrivnostmi delovanja vulkanov, ki jih nazorno prikazujejo table ob poti. »Veliki pustolovci« se povzpnemo še na ta ljubki vulkanček. Pot je zaradi sipkega peska naporna, na vrhu pa smo poplačani s prečudovitim razgledom.


Druga priložnost za raziskovanje vulkanov je nekoliko naprej na desni strani. Že s ceste opazimo vulkan Tinguaton, ki ga spoznamo po vdrtem pobočju. Prašna pot nas vodi čez planjavo do vulkana in v njegov krater, ki daje zavetje nežnim divjim pelargonijam.

četrtek, 22. marec 2012

Je kdo slišal mavrico zaigrati?


Na kaj pomislite, ko se vam v misli prikrade podoba mavrice? Na topel poletni večer? Na skrivnost, ki domuje na koncu mavrice? Pa barve? Katere so ujete v mavrični lok? Kako si sledijo?

Mavričnosti disleksije se bomo danes skušali posvetiti s posebnostmi, povezanimi s percepcijo zaporedja, zaporednosti. Ena od lastnosti, ki druži osebe z disleksijo, je obvladovanje fenomena zaporednosti. Sliši se bolj kot matematika, pa nikakor ne gre za to. Zaporednost je zelo vsakdanja spremljevalka. Jutru sledi dopoldan, dopoldnevu popoldan, popoldnevu večer, večeru noč. Najprej si umijemo roke in nato gremo h kosilu.
“Jutri sem šel v vrtec, Matic pa včeraj ne bo praznoval rojstnega dne.”

Občutek za zavedanje zaporednosti razvijamo in pridobivamo skozi izkušnje. Več kot nam življenje ponudi priložnosti za doživljanje, ponavljanje, utrjevanje, močneje se v nas vtisne spomin za zaporednost. Na način, kot ga danes skušamo ustvariti v sodobnih “spominskih” materialih. Morda. Seveda pa uporaba in priklic te izkušnje nista vselej tako samoumevna. Včasih je potrebno storiti več, si pomagati, da izkušnja dobi svojo barvo, globlji vtis, se zapiše v naše telo, zazveni in je potem spravljena tako, da jo lahko prikličemo, ko je potrebno.

Glasba je ena od tistih krasotic, s katero si lahko polepšamo naše doživljanje zaporedja, saj nas tudi sprošča in tako zapomnjenje poteka lažje, kvalitetnejše. V glasbo je začaran red na poseben način, na način, ki je prijeten in človeku zelo blizu. Najbrž ni naključje, da so mnogi glasbeniki tudi matematiki, saj imajo zelo dobro razvit občutek za zaporedje.
Zaporedje tonov, ujetih v harmoničnost ob ponavljajočem se ritmu, ima moč, da v nas sproža različne občutke. Vznesenost in žalost privabita solze sreče v naše oko. Toda, samo ena sprememba v tem redu začara melodijo v nekaj povsem novega. Tako kot je pri matematiki število 35 zelo drugačno od števila 53, čeprav smo za njun zapis uporabili povsem enaki “sestavini”. Kaj pa krt – trk? Če trčita dva krta, je to podzemni trk.

Spominjanje občutka, ki smo ga doživeli ob poslušanju, nam bo pomagalo, da si bomo lažje priklicali zaporedje dogodkov, zaporednost opravil pri neki operaciji (zavezovanje čevljev npr.), vrstni red nalog, ki jih moramo opraviti itd. Izkušnja doživetega melodičnega zaporedja zapisuje “ceste” pomnjenja, zemljevide zapomnjenja, ki nam omogočajo zapomnitev in priklic. Jakost zaznave še podkrepimo, če smo pri doživljanju glasbe aktivni.

Moč glasbe v terapevtske namene je prepoznal tudi dr. Alfred A. Tomatis (priporočam brskanje po medmrežju), ki je razvil terapevtski sistem pomoči pri različnih nevroloških posebnostih. Največjo moč zdravilnosti je odkril v Mozartovi glasbi. V teoriji se je izoblikoval celo pojem Mozartov efekt (za več pobrskajte po medmrežju, ne bo vam žal).

Preden se udobno zleknete v naslonjač in vas Mozartova glasba odnese s sabo na glasbeno popotovanje, pa vas povabim v naš mavrični studio. Poskušajmo si izdelati svojo zvenečo mavrico!


Zveneča mavrica


Potrebni material:
- papir ali volna v barvah mavrice (rdeča, oranžna, rumena, zelena, modra, indigo, vijoličasta)
- 8 kozarcev (če želimo 8-tonsko lestvico)
- vrč z vodo
- lesena paličica (lesene ali bambusove pletilke so odlične!)
- instrument, na katerega lahko zaigramo lestvico (lahko pa tudi zapojemo ali zažvižgamo lestvico!)

V vrč natočimo vodo. Kozarce zložimo v vrsto in vsakega označimo s svojo barvo v vrstnem redu, kot so barve v mavrici (rdeča, oranžna, rumena, zelena, modra, indigo, vijoličasta), eden ostane brez oznake.
Kozarce polnimo z vodo – za nižji ton mora biti kozarec bolj poln. Zaigramo prvi ton lestvice (npr. C). S paličico rahlo udarimo po kozarcu in prisluhnemo. Nadaljujemo z vsemi kozarci, dokler ne dobimo celotne lestvice. To je malo zahtevnejše delo. Ker pa je to čisto naš instrument, lahko uglasimo mavrico čisto po svoje.
Dobili smo mavrični instrument – vsak ton ima svojo barvo –, s katerim lahko ustvarjamo svoje melodije.


Besedilo Polona Ješelnik
www.drustvo-bravo.si

Viri: Carla Hannaford, Smart Moves; www.thelisteningprogram.com; Gevin Reid, Nekaj v prijateljsko pomoč; Ueli Seiler- Hugova, Colour; Marianne Frostig, Gibalna vzgoja; Piero Ferrucci, Beauty and the Soul.

sreda, 14. marec 2012

Kaj bi rade počele mamice, če bi imele čas


Zanimajte se za
življenje, kakršnega vidite: za ljudi, stvari, književnost, glasbo – svet je
tako bogat, tako prepoln sijajnih zakladov, čudovitih duš in zanimivih ljudi.
Henry Miller


Večina mojih prijateljic,
vključno z mano seveda, ves čas tarna, koliko imamo dela v službi, kaj vse
moramo doma postoriti in kako hitro nam minevajo popoldnevi ob razvažanju otrok
na različne dejavnosti. Vsemu temu smo seveda kos. Znamo reševati različne
težave, politično situacijo in ekonomske probleme.
Vendar pa, ko beseda nanese
na razvedrilo, nastopijo težave. Resnica je, da smo v letih, ko imamo otroke,
razpete med družino in službo izgubile delček sebe. Ko otroci nekoliko
odrastejo in nas ne potrebujejo toliko kot prej, ugotovimo, da nam nekaj
manjka.
Ampak kaj narediti? Kaj
početi? Nekaj, kar bo samo naše. In takšnemu nekaj, temu čarobnemu nekaj, smo
včasih rekle konjiček.

Pisateljica Brenda Ueland
pravi, da naša domišljija za svoje cvetenje potrebuje »obdobje brezplodnega,
srečnega brezdelja, lenarjenja in zapravljanja časa«.
Tudi me potrebujemo nekaj
časa in lastnega raziskovanja, da ugotovimo, kateri samotni užitki bi nas
osrečevali. Niti sanja se nam ne, kdaj smo si nazadnje vzele čas za sanjarjenje
(v ta čas pa nikakor ne štejem tistega, ko smo popoldne izmučene od dela in
otroškega kričanja za trenutek zadremale na kavču).

Danes se prepustimo
lenarjenju, sanjarjenju, zapravljanju časa in premislimo, katerim sanjam smo se
odrekle. Katere stvari so nam nekoč prinašale veselje in zadovoljstvo, danes pa
smo na njih preprosto pozabile. Vendar pa to, kar nas je nekoč osrečevalo, ni
nikoli izgubljeno. Skozi naše življenje teče kot nit in same jo moramo ponovno
odkriti in odviti.

Najbolje je, da svoja
pozabljena zadovoljstva ponovno obudimo tako, da jih zapišemo na papir.
Napišimo seznam desetih samotnih užitkov, ki se jih na hitro spomnimo. Se jih ne
spomnite takoj? Naj vam malce pomagam. Kateri šport ste trenirale? Ob katerem
filmu ste se smejale? Katero knjigo ste imele najraje in ste jo brale še dolgo
v noč? Ste imele rade poezijo? Katere igre ste se igrale?
Katere tri stvari bi
storile, če zanje ne bi nihče zvedel? Plesanje v pivnici na mizi? Bi nastopile
na bitki talentov ali na karaokah? Ali odigrale rundo boksa?
In katerih drznih podvigov
bi se lotile, čeprav tega ne boste nikoli storile? Jahanja s konji po
Mongoliji? Raziskovanje Tutankamonove grobnice? Skok z elastiko z visokega
mostu? Če bi lahko v trenutku obvladale tri dodatne veščine, katere bi izbrale?
Igranje saksofona? Znanje kitajščine? Akrobatske skoke v cirkusu? In kam bi se
podale, če bi vam nekdo plačal počitnice? Na raziskovanje Antarktike? S
karavano po svileni poti? Ali bi se s kolesom spustile z najvišjega vulkana na
otoku Bali? Kaj pa domača ustvarjalna opravila? Vrtnarjenje? Izdelovanje
vitraža? Pletenje? Slikanje?

Tam zunaj je svet čudovit in
komaj čaka, da ga raziščemo. Konjiček nam da priložnost, da razvijemo svoje
talente, le ugotoviti moramo, kaj bi rade počele. Potem pa se moramo le še
potruditi in si vzeti malce več časa zase.

Rada Kos

petek, 09. marec 2012

Kulturni bazar v Cankarjevem domu

Prihodnji torek, 13. marca 2012, bo potekal v Cankarjevem domu Kulturni bazar. Prostočasnikova mini stojnica bo v Bralnem kotičku v 2. preddverju. Pridite na ogled in klepet! Prisrčno vabljeni!

torek, 06. marec 2012

Pomladni Prostočasnik


Pomladni Prostočasnik je izšel.
Pisan kot vedno prinaša nove zamisli za vse, ki radi ustvarjate, kaj dobrega skuhate in spečete, se radi potepate po bližnji in daljni okolici in raziskujete svet okoli sebe. Kupite ga lahko v kisokih, Tuših, večjih Mercatorjih po vsej s soncem obsijani domovini, trgovini Prometej, konec tedna pa tudi v trgovini Paleta v Škofji Loki.
Želimo vam lepo in čarobno pomlad!

nedelja, 27. november 2011

Preprosto bogastvo






Praznovanje božiča je zame najlepši in najdragocenejši praznik, ki smo ga nekoč zaradi takratne politike morali praznovati skrivaj. Pa vendar je naš dom ves mesec dišal po piškotih, prižigali smo svečke v preprostih smrekovih venčkih, s sestro in atijem smo obešali bombone na božično jelko, medtem ko je mami pripravljala božično večerjo. Naš božič je že desetletja enak. Z enakimi jedmi na mizi, enakimi piškoti v pločevinastih škatlah in z istimi božičnimi pesmimi Slovenskega okteta.
Vemo, da ima čas danes druge dimenzije in se dogodki okoli nas vrtijo hitreje. In ko odrastemo in si ustvarimo svojo družino, se z nostalgijo spominjamo prazničnih utrinkov in vonjev iz otroštva. Ni treba veliko, da postanejo spomini naših otrok tudi potem, ko sami odrastejo, neprecenljivi, saj jih bodo le tako lahko sami prenašali na svoje otroke. In tako dalje, iz roda v rod.

Ob prihajajočih praznikih nikar ne pozabite na majhne radosti, ki vam bodo naredile velik dan.
- Štiri tedne pred božičem se pričenja advent. Izdelajte adventne venčke in ob nedeljah prižigajte svečke. Skupaj odštevajte dneve do božiča.
- Police v trgovinah se že šibijo pod težo božičnih dekoracij in okraskov. Prepričana sem, da so jih polne tudi vaše omare. Preglejte škatle in okrasite stanovanje. Kupite ali izdelajte manjkajoče koščke in vdihnite svojemu domu praznično vzdušje.
- Pripravite se na zimsko lenarjenje. Ko pada sneg ali je dan temačen, ostanite ves dan v pižamah. Iz shrambe prinesite pravi kakav. Tisti temni in grenki, ki ga je potrebno zmešati z vročo vodo, da se raztopi. Dodajte mu sladkor in vanj naribajte malo čokolade. Naredite slastno vročo čokolado, ki jo še bogato okrasite s stepeno smetano. Če imate kamin ali peč, naj vas ves dan razveseljuje ogenj. Privoščite si lenarjenje v nepričakovano podarjenem dnevu.
- Napolnite dom s prazničnim vonjem. Skupaj z otroki pripravite seznam božičnih piškotov. Naredite spisek sestavin, ki jih morate nakupiti in skupaj odidite po nakupih. Ni potrebno, da vse naredite v enem dnevu. Vsak dan nekaj malega.
- Negujte sosedske odnose. Čas se med letom prehitro vrti in z dragimi sosedi utegnemo komaj kdaj spregovoriti. Čiščenje snega z ulic je priložnost, da z njimi spet malce poklepetamo. Po opravljenem delu, kepanju in gradnji snežakov pripravimo na ulici majhno pogostitev. Čaj, kuhano vino ali tiste majhne kozarčke s pijačami, ki nam hitreje poženejo po žilah kri. S piškoti, ki ste jih spekli, se malce posladkajte in seveda pobahajte.
- Pripravite si teden tekmovanj in igrajte vesele družabne igre. Vsak dan naj si nekdo izbere igro, v kateri je najboljši. Pišite rezultate. Ob koncu tedna razglasite zmagovalca in mu pripravite posebno nagrado.
- Pripravite delavnice izdelovanja voščilnic in novoletnih dekoracij. Povabite otroke prijateljev. Režite, barvajte, oblikujte. Prepustite domišljiji prosto pot.
- Gradite snežake. Kadar koli in kjer koli je pač sneg. Fotografirajte jih in ob koncu zime naredite album vaših snežakov.
- Okrasite okna. S hišicami, snežinkami, snežaki.
- Proučujte snežinke. Vzemite povečevalno steklo in jih občudujte na temnih rokavicah. Njihovo lepoto poizkušajte prenesti na papir.
- Privoščite si zimski izlet. Pohajkujte po zasneženih poljanah ali se na izlet odpravite s tekaškimi smučmi. Uživajte v naravi in spokojnosti, ki jo pričara snežna belina. Opazujte v ledene kristalčke ujete bilke in veličastne poglede na zasnežena drevesa in pokrajino.

In ko se mrak spusti in življenje umiri, pustite za seboj ulice in trgovine polne predprazničnega vrveža in blišča. Umaknite se v svoj dom, oazo spokojnosti in miru. Ob nežni glasbi božičnih pesmi, soju sveč, družbi vam ljubih in omamnem vonju doma si pričarajte svoje praznično vzdušje. Ne pozabite ga ohranjati tudi med letom, ko se čas spet hitreje zavrti.

Naj nas objame spokojnost čarobnega božičnega večera, naj nas novo leto razvaja z zdravjem in s srečo.

Rada Kos







sreda, 07. september 2011

Prostočasnik na Otroškem bazarju 2011


S Filipom sva se pravkar vrnila z razstavišča, kjer se jutri prične Otroški bazar. Kako fino je, ko mali pomočniki postajajo veliki! Na našem Prostočasniškem štantu lahko pokukate v stare izvode Prostočasnika. Novo jesensko številko pa bomo skupaj občudovali od petka dalje. Krasna je!
Na bazarju bomo imeli tudi delavnico. V duhu recesije bomo izdelovali denarnice iz papirja. Se jih morda še spomnite iz mladosti? Tiste majhne iz pisanega papirja in dvema žepkoma, ki smo jih zlagali kar med poukom? Če ste pozabili, kako se izdelajo, nas obiščite v hali A, v desni smeri od glavnega vhoda.
Prisrčno vabljeni!

ponedeljek, 06. junij 2011

Slovenija, moja dežela

Danes, ko že cel dan iščem iztočnico za uvodnik, sem načela pogovor s svojim najstnikom. Zanimalo me je, katere slovenske pesmi so se zadnje čase učili v šoli.
»Katera je po tvojem mnenju najbolj znana slovenska narodna pesem?« ga z velikim pričakovanjem vprašam.
»Ja, dve sta! Golica je fuzbalska, Slovenija, od kod lepote tvoje, pa hokejska!« zakliče veliki poznavalec narodnih.

V zadnjem času se med oglasnimi sporočili ponovno pojavlja nam tako znana melodija, ki je daleč nazaj, v drugem oglasnem sporočilu, opevala lepote naše Slovenije. »Kako prečudovita in edinstvena je naša dežela,« vzdihujemo, ko gledamo te s soncem obsijane slike!

Pa vendar slovenska narodna zavest počasi in vztrajno izumira. Večina otrok ne pozna narodnih pesmi in ljudskih plesov, izumirajo šege in navade, pozablja se ljudsko izročilo in Zdravljico slišimo le še na proslavah in zmagah naših športnikov. Prosti čas namenjamo potovanjem in spoznavanjem tujih dežel, medtem ko naše Slovenije sploh ne poznamo.

Prav počitnice so tiste, ko si lahko vzamemo nekoliko več časa za raziskovanje naše domovine. Dovolj je že to, da pogledamo na svoj kraj z drugačnimi očmi, gremo na izlet, obiščemo zanimiv muzej, se udeležimo tradicionalnih prireditev, kjer obujajo staro ljudsko izročilo ali konec tedna preživimo v kotičkih, ki so nam še neznani. Zelo malo je treba, da ne pozabimo lastne identitete in se zavedamo svojih korenin. Dovolj je že kratek izlet, da nam male radosti naše domovine naredijo velik dan.

  • Vstanite zgodaj zjutraj in se odpeljite v središče svojega kraja. Opazujte, kako se prebuja dan. Kako drugačen je vaš kraj ob tako zgodnjih urah!
  • Odpravite se na potep. Predstavljajte si, da ste turist ali popotnik v vašem kraju in poglejte nanj z drugačnimi očmi. Ste si že kdaj ogledali pročelja stavb? Ste kdaj pomislili, kako so nekoč živeli v vašem mestu? Koliko časa je minilo, odkar ste se nazadnje sprehodili po tržnici tako, kot to počnete takrat, ko ste na potovanju?
  • V knjižnici poiščite knjige s starimi slovenskimi ljudskimi pripovedkami, ki so vam jih brali starši ali ste jih v otroštvu prebirali sami. Zvečer jih pred spanjem prebirajte otrokom. Morda bodo očarale tudi njih.
  • Odpravite se na izlet po poteh junakov ljudskih pripovedk. Ne pozabite med potjo prebirati zgodbe, saj bodo doživetja še toliko bolj čarobna.
  • Odprite slovensko pesmarico. Poiščite tiste pesmi, ki ste jih prepevali nekoč. Takrat, ko še nismo bili samostojni, nam je bila ljuba vsaka slovenska narodna. Danes v šolah teh pesmi ne pojejo več. Pač niso v učnem načrtu. Žalostno, kajne? Prav zato je pomembno, da te pesmi prenašamo dalje na svoje otroke. Bolje, da poznajo vsaj eno, kot da ne zapojejo nobene.
  • Obiščite gradove, zanimive stare stavbe in prisluhnite zgodbam, ki jih šepetajo njihovi zidovi.
  • Izgubite se v labirintu starih mestec: ulice Kopra, Pirana, Izole, Ptuja, Novega mesta, Štanjela … imajo prav poseben čar.
  • Obiščite katero izmed poletnih prireditev, kjer obujajo stare šege in navade. Spoznajte stare slovenske obrti in se preizkusite v kateri izmed veščin. Spoznajte, kako so nekoč živeli in se preživljali naši predniki.
  • Odpravite se v muzej in se seznanite s preteklostjo.
  • Spoznajte katerega izmed Slovenk ali Slovencev, ki so v preteklosti tako ali drugače naredili kaj pomembnega za našo deželo. Obiščite njegov (njen) rojstni kraj in se seznanite z njihovim življenjem in delom.
  • Okusite prave domače jedi. Pobrskajte po starih družinskih kuharskih knjigah in pripravite žgance, štruklje, pehtranko, ajdovo kašo.
  • Pripravite si stare zdravilne napoje in za recepte povprašajte babice. Travniki so v tem času prepolni čudovitega cvetja. Poletje je čas za nabiranje zdravilnih zelišč, sušenje cvetov in pripravo mešanic za zdravilne čaje. Naberite kamilice, koprive, lipove cvetove, rman, žajbelj, materino dušico ... Posušite jih in spravite v vrečke iz blaga ali papirja. Kako prav vam bodo prišli, ko se bodo pričeli prvi prehladi!


Ko se poletni dan preveša v noč in sonce zaide na obzorju našega malega koščka obale, pomislite na to, kako srečni smo lahko. Imamo majhno in čudovito domovino z bogato preteklostjo in s pridnimi ljudmi. Bodimo ponosni na to, da smo Slovenci, saj je prihodnost naše dežele in našega naroda odvisna od nas samih.

Ljubimo svojo domovino, da bo tudi domovina lahko ljubila nas.


Rada Kos

torek, 08. marec 2011

Pozdravljena, pomlad!

Večina med nami že nestrpno pričakuje pomlad in s soncem obsijane dni, ko bomo spet posedali na prostem in opazovali prebujajočo se naravo. Pravzaprav komaj čakamo, da zamenjamo topla zimska oblačila z lahkotnejšimi. In koliko opravil načrtujemo na vse te, z novo energijo prepojene dni!


Pa vendar čas hitro beži in če se ne bomo za trenutek ustavili, bo tudi ta pomlad neopazno zbežala mimo nas. Postojte in se ozrite okoli sebe. Zaprite oči in se napolnite z njenimi opojnimi vonjavami. Privoščite si majhne radosti, ki vam bodo naredile velik dan.

  • Opazujte naravo, ki kipi od novega življenja.
  • Na sprehodu naberite gole veje češenj, forzicije, leske, breze ali si na tržnici kupite šopek pomladnih cvetlic. Postavite jih v čudovito vazo. Opazujte jih, kako se njihovi cvetovi in brsti iz dneva v dan spreminjajo.
  • Na posebne dni v mesecih, ki jih omenjajo stari pregovori in reki, opazujte vremenska dogajanja. Svoja opažanja zapišite v koledar in ugotavljajte, ali pravila ljudskega izročila veljajo še danes. Povprašajte babice in dedke o njihovih izkušnjah iz mladosti.
  • Ste opazili, da se jate ptic selivk že vračajo? Jate ptic pevk so podobne oblakom oziroma rojem. Gosi in race letijo v jatah, ki imajo obliko klina. S konico režejo zrak in zato cela jata leti hitreje. Za opazovanje ptic se odpravite na širše prostore, kot so doline, polja, ravnine (Ljubljansko barje, Cerkniško polje, Škocjanski zatok …).
  • Pojte s ptički. Poslušajte njihovo žvrgolenje in jih poskušajte oponašati.
  • Na materinski dan povabite mamo, sestro ali prijateljico na lahko pomladno večerjo, kjer boste v miru obujale spomine.
  • Za prvi april si izmislite dobro šalo. Za vsakega posebej. Ne pozabite, da se šale najbolje »primejo« navsezgodaj zjutraj.
  • Prepustite se melodiji aprilskega dežja. Stisnite se pod odeje in poslušajte škrebljanje dežnih kapljic na svojem oknu. Poskušajte uganiti njihovo melodijo. Pripravite si osvežilni napitek, odprite dobro knjigo in lenarite.
  • Ste se lotili pomladanskega čiščenja in nemočni obstali pred kupom stvari, ki jih ne uporabljate več? So med njimi tudi takšne, na katere vas vežejo spomini? Skušajte jim nadeti novo preobleko in jih narediti ponovno privlačne ter uporabne.
  • Vas zapeljuje omamni vonj akacije? Naberite cvetove in jih očistite. Pomočite jih v testo za palačinke in ocvrite na vročem olju. Osladite jih z akacijevim medom ali s sladkorjem v prahu.
  • Ko se pomlad preveša v poletje, se ob večeru odpravite na vrt, park ali bližnji travnik. Opazujte kresničke in jih skušajte ujeti. Pazite, da jih ne poškodujete. Po krajšem občudovanju jih zopet izpustite, da bodo nadaljevale svoj kresni ples.
  • In ne pozabite se posloviti od pomladi. Plešite ob ognju in prespite najkrajšo noč na prostem. Če je noč jasna, lahko opazujete zvezde in čakate utrinke. Imejte pripravljene želje, da vas utrinki ne prehitijo. Morda se bo najbolj skrita želja letos izpolnila ravno vam!

Naj vas razvaja pomlad in sonček z njo zlat,

Rada Kos

nedelja, 21. november 2010

Prostočasnik 18 - Zima 2010

Potovanje za predniki


Praznovanje božiča in novega leta je za vsakega nekaj posebnega. V tem času se spominjamo praznovanj, ki so zaznamovala naše otroštvo. Spominjamo se svojih pričakovanj, družinskih obredov in obdarovanj. Spominjamo se dogodkov, domačih in prijateljev, ki so, tako kot vedno, v tem času napolnili našo hišo. Nekaterih, ki jih imamo radi, morda ni več med nami. Spomin nanje in na čas, ki smo ga preživeli skupaj, je zato toliko bolj neprecenljiv.

Praznovanja, ki smo jih doživljali v svoji mladosti, so se spremenila, tako kot se bodo z leti spreminjala tudi praznovanja naših otrok. Odrasli bodo, si ustvarili družine in spremenili svoje navade in običaje. Pa vendar bodo tudi oni v svojih srcih nosili spomine na praznovanja v svojem otroštvu. Spominjali se bodo svojih pričakovanj, družinskih obredov in obdarovanj. Spominjali se bodo dogodkov, domačih in seveda tistih, ki jih imajo radi in jih ne bo več z njimi.
V dnevih, ki prihajajo, se posvetite svoji družini. Razvajajte jih z ljubeznijo, pozornostjo in majhnimi radostmi, ki vam bodo naredile velik dan.
  • Poskrbite za ptičke. Ta drobna bitja so v zimskem času prepuščena tudi nam. Izdelajte ptičje hišice in jih pritrdite na balkone, terase ali obesite na drevesa. Postavite jih tako, da boste nanje imeli razgled z jedilnega kota. Zjutraj jih napolnite s semeni in »zajtrkujte« skupaj s ptički. Ne bodite razočarani, če ne priletijo po nekaj minutah, ko ste krmilnico obesili. Ko pa se bo med njimi razširil glas o novi jedilnici, jih boste lahko opazovali ure in ure.
  • Odštevajte dneve do božiča. Skupaj z otroki pripravite adventne koledarje za vsakega člana posebej. Napolnite jih s sladkarijami in drobnimi darili. Vsako jutro pripravite majhen obred odpiranja daril, ki vas bo prijetno popeljal v nov predprazničen dan.
  • Pripravite delavnice izdelovanja voščilnic in povabite sosedove otroke. Režite, barvajte, oblikujte. Prepustite domišljiji prosto pot.
  • Se spomnite prazničnih vonjev svoje mladosti? Z mamo ali babico pobrskajte po starih družinskih kuharskih knjigah. Koliko slastnih receptov skrivajo obrabljene in obledele platnice! Skupaj z otroki specite tiste male hrustljave piškotke, ki se topijo v ustih. Naj vaš dom napolnijo z omamnimi vonjavami in vas popeljejo v čas vašega otroštva.
  • Poznate obdobje dvanajstih volčjih noči med božičnim večerom in 6. januarjem? V času sončnega obrata so naši predniki trepetali pred demonskimi bitji, ki imajo prav v tem času največjo moč. In kdo pravi, da ta bitja ne obstajajo več? Če živite na podeželju ali tam preživljate počitnice se v mrzlem zimskem večeru sprehodite po okolici. Slišite oddaljeno lajanje in zavijanje psov? Morda peketanje konjskih kopit? Je tisto v daljavi divji mož ali Bedanec? Če ste bili pridni skozi leto, se vam ni treba bati Pehtra babe!
  • Odpravite se na potovanje za predniki. Povprašajte starše, babice in dedke, tete in strice, če se morda še spomnijo svojih babic, pradedkov, sorodnikov. Prisluhnite njihovim zgodbam in zgodbam, ki se prenašajo iz roda v rod. Pobrskajte po predalih in škatlah s starimi fotografijami vaših prednikov. Na hrbtno stran si zapišite njihova imena in poskrbite, da spomini ne utonejo v pozabo.
In ko so mesta, ulice in trgovine polne predprazničnega vrveža, naj ostane vaš dom oaza spokojnosti in miru. Ob nežni glasbi božičnih pesmi, soju sveč in omamnem vonju kuhinje si pričarajte svoje praznično vzdušje. Ohranjajte ga tudi med letom, ko se čas spet hitreje zavrti.

Naj nas objame spokojnost božičnega večera, naj nas novo leto razvaja z zdravjem in s srečo.

Rada Kos









četrtek, 16. september 2010

Prostočasnik 17 - Jesen 2010


Sedim v vlaku, ki se med čajnimi nasadi počasi pelje po slikoviti šrilanski pokrajini. Uživam v pogledih, ki se odpirajo z vsakim novim zavojem. Kako brezskrben in brezčasen je ta trenutek!
V mislih se vrnem tedne nazaj k družinskemu posvetu, na katerem smo se odločali, kam nas bo pot zanesla tokrat. Takrat me je bitjece, ki sedi nasproti mene in srečno maha vsem, ki stojijo ob progi, presenetilo z izjavo: »Samo ne v tiste revne dežele, kjer so otroci tako nesrečni.«
»Kako to misliš nesrečni?« sem ga začudeno vprašala.
»Saj veš. Imajo revne obleke in nimajo veliko igračk.«
»Pa misliš, da so lepe obleke in gore igrač pogoj za srečo?« ga začudena vprašam.
»Ah mami, pozabi,« zakliče in že odhiti, saj ve, kam vodi takle pogovor.
Večina nas ve, da se sreča ne skriva v denarju in materialnih stvareh. Sreča je v našem srcu in v nas samih. Je v tistih, ki jih imamo radi in v tistih malih stvareh, ki nam polepšajo dan. Ko se bo kolo vsakdana zaradi obveznosti pričenjalo vrteti vedno hitreje, ne pozabite na majhne radosti, ki vam bodo naredile velik dan.
Sprehodite se ob sončnem zahodu in se spomnite vseh čudovitih dogodkov iztekajočega poletja. Vsak naj pove svoje najljubše doživetje.
Poslovite se od poletja. Oblecite svoja najljubša poletna oblačila in pripravite zadnje kosilo na prostem.
Eno popoldne v tednu naj bo le vaše. Brez popoldanskih obveznosti in hitenja. Posvetite se otrokom in pojdite na potep po domači okolici. Povprašajte jih za njihove občutke v šoli ali vrtcu in prisluhnite njihovim odgovorom.
Uživajte v čudoviti, v škrlat odeti naravi. Opazujte vzorce in barve jesenskih listov ter jih s čopičem poizkusite prenesti na papir.
Specite kruh. Naj vaš dom preplavi vonj domačnosti in topline.
Ste lani poiskali svojo jablano? Kmalu bo čas, da jo ponovno obiščete. Tisti, ki tega še niste storili, poiščite na sprehodu svojo jablano letos. Takšno, kjer nihče ne pobira jabolk. Naberite nekaj sočnih sadežev, ki ležijo v travi in doma specite slasten jabolčni zavitek ali pito. Jablano začnite obiskovati vsako leto in naj to postane vaš jesenski obred.
Naučite otroke pozdravljati. Z iskrenim nasmehom in pogledom v oči. Mar nismo zadovoljni tudi sami, ko nas kdo prijazno pozdravi?
Ste svojim otrokom, partnerju ali staršem že danes povedali, da jih imate radi? Storite to, čeprav ste jim to povedali že včeraj.
Vlak drdra v daljavo in poje svojo enolično pesem. Pristopim k Filipu, ki še vedno maha in ga objamem okoli ramen. Z razžarjenim obrazom me pogleda in vem, da je srečen.
Hitimo mimo gruč in gručic veselih, smejočih ljudi, ki so se obredno, tako kot verjetno vsak dan, zbrali ob progi. Pozdravljajo neznance, ki se peljejo v njim daljni, neznani svet. V svet, ki ga sami ne bodo nikoli spoznali. V svet, ki naj bi po njihovem mnogim omogočil srečo.

»Are you happy?« zmoti trenutek Jagath, naš srilanški prijatelj.
»Yes, I am happy,« mu odvrnem.
Tako preprosto, mar ne?









Rada Kos