Uzbekistanske dogodivščine – 1.del

Ko smo se pred pol leta odločali, kam gremo med prvomajskimi počitnicami, mi je bilo znano le to, da je Uzbekistan nekoč pripadal nekdanji Sovjetski zvezi. Tudi če ne bi vedela na katerem kontinentu leži, bi to spoznala po vonju. Nezgrešljivi duh Azije te objame, ko stopiš iz letališke stavbe. Ta sicer ni tako oster in izrazit kot v tropskih deželah. Je veliko bolj nežen, vendar še vedno razpoznaven.

Do prvih vtisov o deželi pride obiskovalec že na letališču. Spoznanje, da je to izredno čista dežele se je izkazalo tudi kasneje, ko smo s kombijem drveli po širokih cestah proti Taškentu.
Obsežno poglavje zgodovine je še do pred kratkim pisal socializem. Široke ceste, socialistične stavbe, mogočni spomeniki. Čeprav je že več kot dvajset let, kar so postali samostojni, je videti kot da se je čas zanje takrat ustavil. Po cestah se še vedno vozijo zaporošci, lade, moskviči in volge, pogosto so prevozno sredstvo osli. Ceste so ponekod tako uničene, da smo za 150 km potrebovali dobrih 5 ur. Kmetje njive še vedno večinoma obdelujejo z motikami, le redko je opaziti traktorje. Velikih trgovskih centrov, ki so posledica vdora kapitala, tukaj ni. Pravzaprav je v manjših krajih popotniku težko kupiti hrano in pijačo.

Prebivalci Uzbekistana so najbolj pisana druščina različnih ras. Od tipa klasičnega Rusa, do pravih Mongolov, vmes pa tisoč najrazličnejših odtenkov Azije. Zaradi številnih poti, ki so potekale med vzhodom in zahodom, se je prebivalstvo na tem prostoru mešalo v najrazličnejših razmerjih.
V Uzbekistanu prevladujejo muslimani. Ker je bila vera v času socializma preganjana, se ženske oblačijo precej svobodno. Zanimivo je, da so mlade pogosto prav izivalno oblečene, v nasprotju s starejšimi, katerih lese še vedno zakriva ruta. Skupno vsem, moškim in ženskam, je prijaznost. Ljudje, ki jih srečujemo na ulicah, so nasmejani in nevsiljivi. Zabavno je, ko nas prosijo, naj se slikajo z njimi. Prav tako se z veliko radostjo nastavijo našemu objektivu. Pri tem z velikim veseljem pokažejo svoje bogate nasmehe. Bogate dobesedno, saj so njihova usta polna neznanskih količin zlatih zob. Do danes še nismo ugotovili, ali so ti posledica statusnega simbola, ali preprosto zamenjajo zob s kariesom za zlatega. Skratka Uzbekistan je dežela zlatih smehljajev.

Rada Kos, Buhara, Uzbekistan