Na odru

Ne vem, kaj mi je bilo tega treba. Vedno mi uspe zaplest se v kakšno stvar. Šele potem se sprašujem, kako bom to speljala.

Prijateljica mi je rekla, da imam lahko na sejmu brezplačno delavnico. Tako, malo za promocijo. No in seveda se prijavim. 'Nič takega', si rečem. Imela sem jih že tisoč, ena gor ali dol.

Ampak stvar vseeno ni tako enostavna. Delavnica poteka na velikem odru drugega preddverja. Z uradno napovedovalko in nastopanjem z mikrofonom in v soju žarometov. Ja, tole je pa hudo. Od prvega dne sejma imam tremo. In ko razmišljam, kako zadevo izpeljat, mi začne kar srček hitreje bit.

Majo prosim za pomoč. Hvala bogu, da je nedelja in nima dela. Eno uro pred pričetkom pripravi vse potrebno na odru. Malo pilim svoj govor in prosim Tadeja, če imava za vogalom generalko. Za srečo mi na obleko obesi eno Angelco.

Dopoldne sem prosila Ireno in Jožeta, če pripeljeta Matevža in Andraža, da bodo vsaj štirje otroci na delavnici. Poleg Filipa in Alija seveda. Ampak kar naenkrat je tukaj FUL otrok. In staršev. Ko stojim na odru in gledam pred sabo vse te ljudi, ki čakajo name, me vseeno mičkeno stisne. Potem pa kar steče. Akcija! Po petih sekundah sem noter in naenkrat se mi zdi, da bi lahko vodila tudi proslavo za kulturni praznik.

In otroci so - kot vedno - uživali. Jaz pa tudi.