Eno čisto navadno kuharsko soparno poletno popoldne

Praga v nadaljevanjih še pride, brez skrbi, v ponedeljek najbrž. Bom poskusila odgovoriti na vsa vprašanja, ki so prišla na sem in na fb.
Včeraj sem imela, seveda izvenplansko, kulinarično popoldne. Prav fino je, če se človek v soparnem in pregretem podstrešnem stanovanju spravi še v kuhinjo, kjer se dodatno greje ob štedilniku in pečici. Kokr ena švic terapija pred sezono kopalk.
Najprej sem spekla super malinov kolač, ki bo objavljen v reviji Pri nas doma, kjer pišem rubriko Kuhajmo doma. Navadno moram na številko pripraviti kakšne tri jedi. Tadej pravi, da je to najboljša revija, ker potem dobi vsaj tri tople obroke na mesec.
Že kakšen dan nazaj pa sem dobila preblisk, da bi vložila višnjevo marmelado. Se mi zdi, da se takrat, ko imam največ dela, spomnim tisoč vzrokov za odlašanje. No in tako se zgodi višnjeva marmelada. Pravzaprav je bila na koncu češnjeva. Tip na tržnici mi je namreč podtaknil češnje, ki so izgledale natanko takšne kot višnje. Lepe, sočne debele in brez pecljev. Ker jih nisem probala, sem to ugotovila šele doma.
Marmelada se je temu primerno obnašala oz. glede na višnjevo, neobnašala. Sploh se ni hotela zgostiti in še nobenega pametnega okusa ni imela. Ampak ko sem doma besnela, preklinjala in študirala, kako bom tipa za .... (sej veste za kaj, moje drage dame), se je v meni zbudil Baltazar.
Ne samo nekaj kapljc, ampak kar orenk dozo ruma sem zlila v lonec k češnjicam.
Juhu! Tole je zdaj božansk!